Evropske revnejše in ranljivejše »kohezijske« regije so med najbolj prizadetimi zaradi krize življenjskih stroškov, ki jo povzročajo stroški energentov in vojna v Ukrajini. Vlaganja, ki jih namenjamo upravljanju te trenutne krize, morajo na dolgi rok omogočiti prehod v brezogljično, energetsko neodvisno prihodnost.
Kohezija je zelena
Lilyana Pavlova, podpredsednica Evropske investicijske banke
Kriza življenjskih stroškov je v bistvu energetska kriza, ki jo je ustvarila Rusija, da bi oslabila evropsko enotnost in vrednote, ki jih podpiramo v Ukrajini. Dejansko poraja nove socialne in regionalne izzive v Evropi. Vse navedeno pa zgolj poudarja pomen vlaganj EU, ki evropskim revnejšim in ranljivejšim regijam in skupnostim pomaga pri prilagajanju na spreminjajoči se svet. Vlaganja, ki jih namenjamo upravljanju te trenutne krize, morajo na dolgi rok omogočiti prehod v brezogljično, energetsko neodvisno prihodnost.
Porast cen energentov in hrane, ki ga je povzročila ruska invazija, bi lahko pod prag revščine potisnil kar 11 milijonov Evropejcev. Tako menijo naši ekonomisti, ki 28. februarja objavljajo svoje letno poročilo o naložbah. Naraščajoči življenjski stroški znižujejo življenjski standard vseh državljanov Evrope, pri tem pa so nekatere skupine še posebej prizadete. Pomislimo le na revnejša, mlajša in manj kvalificirana gospodinjstva: že med pandemijo so njihove finance doživele hud udarec, zato danes večji delež svojega proračuna trošijo za hrano in energente. Države z višjo inflacijo in večjo neenakostjo, na primer srednjeevropske in vzhodnoevropske države ter še zlasti baltske države, bodo verjetno priča največjemu porastu revščine.
Vpliv na različne regije Evrope bo odvisen od strukture, odpornosti in prilagodljivosti njihovih gospodarstev, pa tudi njihove bližine vojni v Ukrajini. Zaradi konflikta so pod največjim pritiskom najbolj vzhodne države, države z višjo stopnjo brezposelnosti in države, ki so najbolj odvisne od energetsko intenzivnih panog.
Pri vseh izzivih spreminjajočega se sveta je največja prednost Evrope njena enotnost. Enotnosti pa ne smemo šteti za samoumevno. Da bi jo ohranili in še okrepili, mora Evropska unija še naprej vlagati v kohezijo.
Kohezijska politika Evropske unije, tj. politika vlaganj v gospodarsko najšibkejše regije z namenom zvišanja življenjskega standarda, je bila od vedno najvidnejši izraz evropske solidarnosti in soodvisnosti. Bila je glavni dejavnik gospodarske konvergence in rasti v vsej Srednji in Vzhodni Evropi, hkrati pa močna podpora v kriznih časih. Kohezijska politika je bila med prvimi orodji, ki jih je Evropska unija uporabila za blaženje gospodarskih posledic pandemije covida-19. Kohezijski ukrepi za begunce v Evropi (CARE) so vsaj nekoliko omilili kratkoročne posledice vojne v Ukrajini.
Med trajanjem svojega trenutnega dolgoročnega proračuna, ki se nanaša na obdobje 2021–2027, namerava Evropska unija v okviru Kohezijskega sklada prispevati 224 milijard € za socialno in regionalno kohezijo. Dodatno iz mehanizma za okrevanje in odpornost v obdobju 2021–2026 za naložbe v socialno in teritorialno kohezijo namenja še 193 milijard €. Glede na svoj BDP bodo največje prejemnice teh sredstev države Srednje in Vzhodne Evrope, ki jih je kriza življenjskih stroškov najbolj prizadela.
Evropska investicijska banka je v letu 2021 spremenila svoj pristop h koheziji, tako da jo odtlej podpira še obilneje ter hkrati bolj smelo in usmerjeno. Banka EU tako krepi podporo, ki jo namenja šibkejšim regijam Evrope, hkrati pa zagotavlja, da gre kar polovica njenih posojil za podnebne ukrepe in okoljsko trajnostnost.
Vlaganja v podnebne ukrepe in okoljsko trajnostnost so še zlasti pomembna za manj razvite kohezijske regije in regije, ki se borijo z naraščajočimi cenami energentov, pa najsi jih rabijo za ogrevanje domov, za pogon vozil ali v industriji.
Hkrati se soočamo tako z izzivi kohezijskih regij kot z energetsko krizo, zato moramo dati prednost vlaganjem, ki nam bodo pomagala pri spopadanju z obojimi. Tako lahko na primer vlaganja v čisto energijo, čist promet in energetsko učinkovitost oživijo lokalna gospodarstva, hkrati pa zmanjšajo izpuste ogljika in okrepijo energetsko neodvisnost Evrope. Prepričana sem, da bodo vlaganja v evropsko kohezijo, in sicer v obliki podpore zelenemu in digitalnemu prehodu v najbolj prizadetih regijah, pomagale manj razvitim regijam in vsej Evropi, da uresničijo svojo strategijo ter se iz krize izvijejo močnejše, bolj zelene in bolje pripravljene na prihodnost.
